Dobro je vedeti

V Sloveniji se je na nekaterih območjih ohranilo pašništvo in planšarstvo, ki sta daljni odsev življenja nekdanjih nomadov, ki so mleko uživali že pred vsaj šest tisoč leti. V drugI polovicI 19. stoletja so v Bohinju in na Tolminskem nastale prve zadruge za zbiranje in predelavo mleka, v začetku 20. stoletja pa so se pojavile tudi prve mlekarne. Za predelavo mleka pa so bili že stoletja pred tem pomembni živinorejski dvori, ki so posamezna gospostva oskrbovali tudi z mlečnimi izdelki, in samostanske sirarne. Še posebej so omembe vredne sirarne na Tolminskem, ki so svoj sir po pisnih virih že 1773 prodajale v danes italijanskem Vidmu. Tolminci so se v 19. Stoletju že zgledovali po švicarskih sirarnah in njihovih načinih izdelave sira. Prva tamkajšnja mlekarska zadruga, ustanovljena 1874, je mleko predelovala v sir pa tudi v kislo mleko in maslo. Manjše mlekarne, ki so nastale šele v začetku 20. stoletja, so kupcem mleko nalivale v prinesene posode, dostavljale pa so jim ga tudi na dom. Oskrba z mlekom kakršno poznamo danes, se je razvila šele po drugi svetovni vojni, ko so bile z mednarodno pomočjo zgrajene mlekarne po večjih slovenskih mestih.

Med prebivalci Slovenije se poraba mlečnih izdelkov počasi povečuje, vendar pa je po porabi mleka in mlečnih izdelkov na prebivalca še vedno pod evropskim povprečjem. Zato je še posebno pri nekaterih izdelkih mogoče pričakovati, da bodo zavedanje o nepogrešljivosti mleka v vsakdanji prehrani  ter na novo odkriti kulinarični užitki in novosti v predelavi mleka spodbudili rabo te življenjsko pomembne tekočine in izdelkov, ki jih lahko iz nje ustvarimo. To še posebno velja za sire, saj je bogata sirarska tradiciji Slovenije z mnogimi avtohtonimi posebnostmi temelj za spreminjanje prehranskih navad.

Večje vključevanje mleka in mlečnih izdelkov v vsakdanjo prehrano je pomembno za ohranjanje dobrega počutja in odkrivanje novih kulinaričnih užitkov posameznikov in družin pa tudi za prihodnjo podobo Slovenije. Reja krav molznic je namreč pomembna za ohranjanje slovenske kulturne krajine: omogoča ohranjanje poselitve tudi v odročnejših krajih in prispeva k obdelovanju tudi tistih površin, ki bi bile zaradi neprimernosti za drugačno kmetijsko dejavnost opuščene.