Od planine do planike
»Planine so pašniki visoko v pečeh, ali tik pod njih verhom, kamor se živina čez poletje zaganja, in kjer se sir in skuta delata.«
(Tomaž Rutar, Zgodovinske drobtinice na Goriškem nabran, 1853)
|
|
|
Čeprav nam o pomenu živinoreje na Tolminskem pričajo že arheološka odkritja iz železne dobe in rimskega časa, zasledimo prve omembe planin v pisnih virih v 12. In 13. Stoletju. Tolminski urbar iz leta 1377 kot dajatve patriarhu omenja tudi plačilo v siru. O izjemni pomembnosti živinoreje znotraj posoškega gospodarstva dokazujejo tudi spori glede pašnih pravic, ki jih zasledimo v arhivih vse do 20.stoletja. V Zgornjem Posočju sta se razvili dve obliki planinskega pašništva, ki sta bili pogojeni predvsem z geografskimi danostmi. Na Bovškem je prevladovala drobnica, medtem ko so se na Kobariškem in Tolminskem razvile goveje planine. Prav naravne danosti so pogojevale tudi izbor živine in gradnjo planin. Bovške ovčje planine so bile grajene iz lesa in v nekaterih primerih v kombinaciji s kamnom, medtem ko so stavbe v tolminskih in kobariških planinah grajene zgolj iz kamna in prekrite s slamo ali, kot je zapisal Tomaž Rutar pred 150 leti, »s preklanimi« deščicami.
|
